Moje pasje življenje

Novoletna žoga

2007-01-01T14:47:00.000+01:00

Moje drugo novo leto. Priznam, da se prvega novega leta ne spomnim najbolj.

Ampak tole novo leto je bilo pa super. Najprej enotedenske počitnice pri teti Lenki in stricu Sišiju.

Potem malce pokanja za novo leto. Ampak sem tako nalajala vse, ki so pokali. A oni mogoče mislijo, da so lahko glasnejši od mene...

Potem pa sem dobila tole krasno modro žogo in jo takoj pospravila za zaveso.

Moj najljubši Siši

2006-12-29T11:51:00.000+01:00

Siši je moj naj, naj, naj. Nihče drug se ne igra tako veliko in tako fajn. Nihče drug mi ne pusti na posteljo. Nihče drug ni kar naprej z mano in jaz z njim. Nihče drug ni Siši...

Reciklaža

2006-08-06T09:17:00.000+02:00

Zabava s prijateljico Snežko

2006-08-06T09:16:00.000+02:00

V naravi

2006-05-21T07:40:00.000+02:00

Drvarske dolžnosti

2006-05-06T07:17:00.000+02:00

Pravijo, da je treba pisarniško delo včasih zamenjati za kakšno delo zunaj v naravi. Pa sem se lotila drvarjenja...

Je bilo kar precej za postoriti. Sem morala dobro pljuniti v tačke, če sem hotela vse pospraviti...

Ravno, ko sem mislila, da sem končala in se bom mirno zleknila pod klop. Glej ga zlomka. Tam me je čakal še en kup. Dela nam drvarjem res nikoli ne zmanjka. Mogoče tista pisarniška služba le ni tako slaba...

Moje priljubljeno branje

2006-04-26T13:10:00.000+02:00

Včeraj so moji lastniki po tednih truda končno prepoznali moj potencial. Včasih so tako počasni...

Že tedne namreč redno prebiram vse dnevne časopise in se posvetim vsakemu članku posebej. Večina me, moram priznati, žal ne navduši. Zato si kot pravi kritik vzamem čas in časopis raztrgam. No in sedaj sem končno prišla na svoje. Včeraj sem namreč dobila svoj izvod časopisa DoggyNews in sedaj ga seveda redno prebiram. To je prava zadeva za nas pse...

P.S. Sicer pa sem te dni nekoliko človeške (se pravi slabše) volje, ker se počutim stara 100 let. Počasi mi izpadajo moji zobje in sem skoraj brezzoba. Še dobro, da bodo v kratkem zrasli novi in stalni. Brez zob se pes kar nekako ne počuti pasje.

Dan za dame

2006-04-17T21:11:00.000+02:00

Danes sem se odločila, da se bom preizkusila v damskih spretnostih in sem vadila elegantno sedenje v naslanjaču...

Morate priznati, da mi gre dobro od tačk.

Vadim za manekenko

2006-04-09T21:27:00.000+02:00

Danes sem gledala televizijo in sem zvedela, da obstaja poklic, ki mi je pisan na kožo. Rada se sprehajam, vendar ne preveč. Rada imam, da me vsi opazijo in občudujejo. Rada se slikam. Skratka, rojena sem za manekenko...

Na terasi pri teti Lenki

2006-04-09T14:44:00.000+02:00

Na sprehodu

2006-04-09T14:33:00.000+02:00

Kako prijazno od nekoga, da je raztrosil vse to listje po travniku...

Na obisku pri teti Lenki in stricu Sišiju

2006-04-08T14:27:00.000+02:00

Vsake toliko me moja gospodarja peljeta na obisk k teti Lenki in stricu Sišiju. Tokrat pa je bil obisk večdnevni. Jupi! Pri stircu sišiju in teti Lenki se zelo zabavam, ker imata veliko teraso, pa hišo z vrtom. Pa spodaj stanuje bokserka Rona. Včasih je sicer malo zoprna, ampak večinoma je pa prijazna in se igrava.

Teto Lenko sem sicer poznala že iz službe in se mi je zdela prijazna. Sem vedno rada v njeni pisarni. Ampak stric Siši je pa zakon. Z njim se igram in hodim na sprehode in sploh je super.

Sicer pa je tukaj nekaj fotografij:

Po poti spominov

2006-04-03T08:26:00.000+02:00

Takole je zgledal moj prvi dan v službi. Kot vidite, so me bili vsi zelo veseli. Takrat še niso vedeli, da na stranišče ne hodim ven. Ko so pa njihove pisarne tako priročne...

Tole je pa moj ponosni lastnik. Misli tudi, da je v službi šef, ampak to sem kmalu uredila in prevzela stvari v svoje tačke. Ljudje ne znajo pametno voditi zadev in so preveč počasni. Samo poglejte sprehode. Kdo zavoha vsako bistveno podrobnost? Kdo mora vedno koga vleči za sabo?

Tole je moje prvo službeno kosilo. Jaz, moja prikupna rutica in seveda dovolj pasjih briketov za naporno delovno popoldne. Hja, ni ga čez pasje življenje.

Po kosilu se seveda prileže pasja siesta. Sem se kar malo zleknila in čisto na kratko zaprla očke. Še prej sem seveda preverila, da ljudje zares delajo. Pasja siesta pač pripada psom...

Pa še ena slika za vse tiste, ki se ne morejo načuditi, kako ljubko znam med službo dremati...

Moja košara za grizenje

2006-04-02T21:21:00.000+02:00

Že prvi dan sem dobila tole košaro za grizenje. Vsak dan odgriznem kakšen košček. Okusno in hkrati uporabno, saj tako glede na višino stranice vem tudi, koliko tednov sem že pri hiši.

No, kdaj pa kdaj, ko je lastnik posebej priden in mu želim ustreči, uporablja m košaro tudi za spanje. On je, revček, namreč še vedno prepričan, da mi je kupil košaro za spanje in ne za grizenje. Ah, ti ljudje...

Pozdravljeni!

2006-04-02T12:31:00.000+02:00

Pozdravljeni!

Včeraj mi je moj lastnik povedal, da na internetu nihče ne ve, da sem mala zlata prinašalka. Mu nisem čisto verjela, ker je bil le prvi april.

Danes, sem se pa odpravila čisto potiho pogledat, če to drži. Je imel prav. Zato sem takoj odprla tale svoj blog (to se sliši kot nekaj za pojest).

Na to pomembno (internetno) nedeljo lahko z vami delim nekaj dejstev:

sem Flora (uradno Flora Tohočinska), ampak uporabljam samo ime Flora;
živim v 12. nadstoprju (za nas pse med oblaki) v Ljubljani;
delam (čisto zares in čisto vsak delavnik) v malem podjetju na Dunajski;
obožujem vse, kar se lahko poje.

Lepo se sprehajajte skozi življenje

Flora